Skoči na vsebino
Fotografija zaposlenega

Klara Herman, komunikacija in stiki z javnostmi


Na oddelek Registra sem prišla ravno konec leta 2020, ko je bila epidemija COVID-19 najbolj v razmahu. Kljub temu, da sem na Arnesu zaposlena že več kot 15 let, mi je prevzem delovnih nalog, spoznavanje dinamike Registra in novih sodelavcev predstavljalo izziv.

Fizičnega stika ni bilo zaradi dela od doma, informacije so krožile na trenutke počasneje, saj sodelavcev ni bilo na voljo v sosednji pisarni. Zoom je bil tako moja najboljša pot do tima in spoznavanja novih sodelavcev. Vendar smo ljudje zelo prilagodljivi. Tako hitro, kot smo osvojili nove načine komunikacije, smo tudi spoznali, kako pomembna je dobra klima v timu in medsebojno zaupanje v sposobnosti in znanje sodelavcev.

Kljub pomanjkanju, za marsikoga pomembnemu vidiku neformalnega druženja- kava v kuhinji in z njo povezane aktivnosti ugotavljam, da je Zoom doprinesel tudi k izboljšanju »ena na ena« komunikacije med sodelavci. V domačem okolju se počutimo varneje, lažje izrazimo svoje mnenje, kot v pisarni polni sodelavcev, zato so virtualni sestanki ter opravljene naloge bolj produktivne in posledično tudi zadovoljstvo sodelavcev večje.

Tim sem poznala, še predno sem se mu pridružila. Sklepam, da je del dobre in kvalitetne vključitve tudi odraz že oblikovanih odnosov in poznanstev. Težko pa si predstavljam, kako bi se počutila kot novozaposlena, ki šele vstopam na trg delovne sile in svojih sodelavcev nimam priložnosti spoznati v živo.

Zaposlitev na Registru dojemam kot nagrado za moje lastno zanimanje izzivov pri komunikaciji, ki sem jih tudi “certificirala” na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Svojo magistrsko delo sem pisala res dolgo. Vmes sem izgubila kar nekaj stav, ker sem mejnike zaključka študija postavila nerealno. Tudi vse hipoteze v raziskovalni nalogi so bile ovržene. Sliši se kot popolna polomija, kaj ne? Pa vendar ni. Napake moramo popravljati, kritike znati sprejemati in najpomembnejše, dobre stvari moramo pohvaliti. Zato so kot doma, tudi na delovnem mestu, najbolj pomembni odnosi. Tudi če niso v zadovoljstvo vseh je pomembno, da so iskreni.

Eno leto, odkar je tudi Register v celoti prešel na delo od doma smo spoznali, kako pomembni so formalni, kot tudi neformalni interesi. Vse naše druženje v času pandemije je vnaprej planirano (Zoom1 ob 11:15, Zoom2 ob 12:45,…) in spontanih interakcij, kot so bile v pisarnah, ni več. Vendar, kot zelo povezan tim, smo razvili zelo prijateljske odnose in se s sodelavci tudi v teh »novih časih« srečamo izven delovnega časa. Nekateri planinarijo, drugi kolesarijo, nekateri se družijo na krvodajalskih akcijah.

Vse te veščine komuniciranja, ki smo se jih naučili pred pandemijo, nam pomagajo, da projekte še naprej uspešno končujemo. Prav zaradi tega, bom večni zagovornik fizične bližine zaposlenih, pa tudi, če samo nekajkrat mesečno.

Sorodne vsebine

fotografija moškega z očali pred računalniškimi strežniki

Moj stalni cilj je: nekaj narediti, nekaj ustvariti

Računalništvo me zanima že od malega. Doma smo imeli tiskarno in okoli leta ’85 so se začeli v naši pisarni pojavljati prvi računalniki. Če se prav spomnim, je bil v naši okolici moj oče prvi, ki je imel pri nas 286-ko, kar je pomenilo Windows 3.0, CorelDraw 2.0 in iglični tiskalnik. To je pritegnilo mojo pozornost in tako sem se že v zgodnjem najstništvu srečal s prvimi tekstovnimi programskimi jeziki – Basicom in Pascalom.

Andrej Bagon, tehnični inženir na Registru .si

Več …

nasmejana rjavolasa ženska pred drevesi

Najbolj pomembno je timsko delo

V programerske vode sem zašla po naključju. Pravzaprav sem, ko sem hodila na splošno gimnazijo, rekla, da se nikoli ne bom vpisala na fakulteto, kjer je veliko matematike in fizike. Pa se je obrnilo čisto drugače.

Klavdija Piskule Smolnikar, razvijalka programske opreme na Registru .si 

Več …

Fotografija Benjamina Zwittniga v športni bundi in s gorsko čelado na glavi.

“Stvari morajo biti narejene – tu ni prostora za napake”

Po izobrazbi sem matematik. Preden sem začel delati na Arnesu, sem v začetku devetdesetih učil na Srednji šoli za elektroenergetiko. Pa se je nekako izkazalo, da to ni bilo delo, kjer bi se videl na daljši rok.

Več …